Trinajsti oblogar

Včeraj sem se po dolgem času odpravil v gledališče — natančneje, na festival Mladi levi in na predstavo z naslovom “Show your face”, skupni projekt Betotanca in UMKA Teatra iz Latvije. Eni in drugi seveda pod taktirko Matjaža Pograjca.

Izredno prefinjena igra plava od začetka do konca v melodijah in zvokih odlične slovenske skupine Silence, ki jih bend z latvijskim gostom na saksofonu ves čas izvaja v živo. Skozi celotno predstavo opazujemo beg neznanega, neškodljivega in zelo krhkega človeka pred neznanimi silami, ki se hočejo polastiti njega in njegove duše. On pa beži in beži …

In ko govorimo o modernem teatru, ki prepušča gledalcu svobodno interpretacijo tistega, kar vidi in kar sliši, me prešine naslednje: ko uporabiš mobilni telelefon, se beleži kdaj in koga si klical, koliko časa si govoril. Ko uporabimo bančno kartico, se ve, kdaj in kje si dvignil denar, kaj in koliko si plačal. V logih je zbeleženo, kdaj se priklopiš na internet, kje si brskal in koliko časa; ko se voziš z avtom, te posname kamera, domov pa ti pošljejo položnico za kazen, ker si tega in tega dne na tem križišču prekoračil hitrost. Varnostne kamere so po vseh trgovinah in celo v kabinah za preoblačenje, bankah, tunelih … tako rekoč povsod. Seveda ne smemo pozabiti GPS sistemov, ki ga ima vedno več avtomobilov in omogočajo vozniku, da pripelje z enega konca sveta na drugega, ne da bi gledal na kažipote ali zemljevid. Sateliti spremljajo vsak naš premik.

Smo si zgradili ves ta svet, da nam bo laže in enostavneje, ali pa smo v resnici vedno manj svobodni? Ko boste torej naslednjič stopili na ulico – just SHOW YOUR FACE.

Pred mesecem dni sem dobil pošto od Ministrstva za kulturo. Pravzaprav smo jo dobili vsi, ki smo vpisani v razvid samostojnih kulturnikov. Skratka: obveščajo nas, da imamo možnost pridobiti nepovratna sredstva iz skladov EU za naše bodoče projekte v letu 2006—2007.

Denarja, ki se nam nasmiha je reci in piši 120 milijard tolarjev oziroma, da bo slika bolj jasna, 500 milijonov evrov. Lepa cifra, ni kaj. Toda ta denar je namenjen le za projekte, ki bodo vsebinsko promovirali Slovenijo v tujini. Področja pa so naslednja: gospodarstvo, šolstvo, izobraževanje, ekologija, kultura.

Tako sem evforično listal po teh papirjih in razmišljal, kako bi s takšno pomočjo vsebinsko nadgradil svoje delo. Razmišljal sem naprej, na kak način in s kom iz tujine bi sodeloval, da bi dobil svoj košček pogače. Toda ob tem sem pri glasbenikih naletel na filtre, ki sem jih že navajen iz preteklosti.

Kdo namreč lahko stavi na pomoč? Kdo neki: “vrhunski slovenski solisti” in “vrhunski slovenski skladatelji”!

Ob besedi “vrhunski” pomislim na nekoga, ki se ukvarja z “resno”, “visoko” umetnostjo. Kaj pa pop kulturniki? Če prav razumem, Ministrsto za kulturo vse nas, ki se ne ukvarjamo z visoko umetnostjo, na sofisticiran način opozarja, naj raje premislimo, preden oddamo vlogo oz. prošnjo (ki je med drugim že sama po sebi izjemno zahteven projekt) za pop kulturne vsebine.

Ob tem se sprašujem, ali je tistih, ki naj bi z visoko umetnostjo promovirali Slovenijo v svetu, sploh dovolj. Vemo, da je prav ta “visoka” navadno omejena na ozke elitististične kroge in zaprta v hermetične prostore. Dobesedno.

In ali smo že pozabili, da je bil Ansambel bratov Avsenik tisti, ki je naredil daleč največ za prepoznavnost slovenske kulture v svetu?

No, pustimo se presenetiti!

V trgovini plačaš za kruh, mleko, margarino. V kinu plačaš karto. Če se pelješ z avtom, plačaš za bencin, cestnino. Plačujemo pložnice, da živimo v svojem življenjskem prostoru. Plačujemo si počitnice. Skratka, plačujemo, da funkcioniramo.

Ob funkcioniranju uporabljamo tudi glasbo, pa čeprav velikokrat nezavedno. Zaradi glasbe v gostilni spijemo kozarček več. Zaradi glasbe v trgovini zapravimo več časa in denarja. Zaradi glasbe se v fitnesih bolj znojimo. In tudi mehanik, ki si mrmra v brado svojo najljubšo uspešnico, bolj kvalitetno zašvasa počeno izpušno cev.

Glasba igra pomembno vlogo: stimulira tiste, ki zapravljajo, in tiste, ki delajo — torej takorekoč vse. Kamorkoli se obrnemo, je nekje glasba. Glasba je sestavni del vsakdana!

In tukaj se zgodi narodov blagor: šentflorjanska zavest pravi, da je glasba zastonj. Zakaj, se mi tukaj ne ljubi razpravljati, saj bi moral analizirati vso povojno zgodovino intelektualne lastnine v Jugi.

Vendar glasba ne raste na drevesih! Proces ni enostaven. Najprej si jo mora nekdo zamisliti ali izmisliti. Nato jo mora nekdo zaigrati. Nekdo jo mora posneti in zvočno obdelati v prostoru, ki se mu reče studio — če imaš seveda vsaj malo profesionalnega odnosa do tistega, ki naj bi jo slišal. In to ni zastonj.

Absurd, ki se nam dogaja, je torej ta, da se v glasbenem poslu denar ne obrne. Zato imamo pri nas vedno manj profesionalnih glasbenikov. Vedno manj ljudi se resno ukvarja z nastajanjem glasbe. Se pa v dobi računalnikov, ko je mogoče na dobrem (pol)profesionalnem nivoju posneti spodoben izdelek, ljudje ukvarjajo z glasbo za hobi kar doma. Hudo!

Rezultat je žal bolj klavrn. Kvaliteta glasbe tone in tone in pada in pada na milost in nemilost in v radost in veselje vseh uporabnikov. Živ primer je bizarnost festivala Melodije morja in sonca, zatočišča vseh tistih, ki si mislijo: “če nič ne znam, bom pa glasbenik”. To je živ primer, kakšna ne bi smela biti biti glasba.

Zamislite si hipotetično situacijo, v kateri bi vse radijske postaje vrtele popevke z letošnjega MMS. Morda bi potem uporabniki in poslušalci kar sami izklopili radijske sprejemnike?

To res ne bi bilo slabo!