Šola Petra Lovšina
Torek, 5. december 2006Pred nekako dvanajstimi leti, ko smo z Big Footi izdali svoj prvi album in smo bili že lep čas predskupina Sokolov, je Pero Lovšin sestavil svojo naslednjo zasedbo Vitezi obložene mize. Njegov način je bil pač menjati glasbeno ekipo vsakih par let in tako je tudi nas doletela čast sodelovati pri njegovem naslednjem projektu.
Viteze obložene mize smo sestavljali jaz, bobnar Jože, basist Alen, solo kitara Mark Čuček iz skupine Martin Krpan in seveda naš guru in idol Peter Lovšin. Imel nas je rad, bili smo mladi in nadobudni rockerji, iz katerih je špricala energija in želja po novi glasbeni ustvarjalnosti. Bili pa smo tudi kvalitetna in ne predraga delovna sila, kar tudi šteje pri Lovšinu. Posneli smo album z naslovom Dolina kraljic in igrali smo kar precej po vsej Sloveniji. Kakšen špil v Avstriji in na Hrvaškem, predvsem pa Slovenija.
Pero je velikokrat dobil ponudbo tudi za unplugged nastop, ker bodisi ni bilo dovolj denarja za cel band ali pa so preprosto hoteli bolj intimen nastop samo na akustične kitare.
Bil je petek pozno popoldan in s Perotom se peljeva v Koper na enega od teh akustičnih nastopov. Nekje na sredini poti mi Pero reče: Včeraj sem naredil en čist nov komad z naslovom Sila težnosti, ga bova danes kar igrala, ti me samo lepo glej v prste in igraj iste akorde kot jaz. Ni panike, odgovorim, spremljal te bom, kar igraš ti, bom igral jaz. In se že veselim nove stvaritve Petra Lovšina.
Prideva v Koper in najdeva prostor, kjer bo nastop. Bila je neka fancy, komaj odprta restavracija. Z navdušenjem in prav toplo naju sprejme lastnik in nama razkaže celoten prostor. Govori, da bi rad v prostor vnesel neko toplino, dušo, kjer bi se gostje počutili resnično lepo, in tudi ta nastop je del tega. Posede naju za posebno mizo, nama predstavi šefa strežbe in pravi, naj si izbereva nekaj iz njihove visoke kulinarične ponudbe.
Z lahkoto! Naročim postrv v viskiju, Pero pa prav tako nekaj perverznega. Če že imava možnost, zakaj pa ne?
Gostje počasi kapljajo. Vidi se, da so dame napedenane v nulo, možje so v kravatah. Takih nastopov nisem bil vajen z Lovšinom. Začne se me lotevati rahla nervoza, trema, ki je vedno prisotna. Restavracija se napolni, čas je za nastop. S Perotom prikorakava v sredino, kjer sta bila pripravljena dva stola, se posedeva, vse oči strmijo v naju. Vlada prav grozna tišina pričakovanja. Taki začetki so vedno najbolj zajebani!
Začneva. Odbrenkava prva dva komada. Nisva še najbolj ogreta, aplavz je službeno hladen. Tudi Pero ima knedl v grlu. Nato napove čisto nov komad, ki ga bova danes odigrala prvič in samo za to priložnost. Prime prvi akord in z malo tresočim glasom začne. Jaz pač gledam in spremljam njega, kot je dogovorjeno. Pero pa po par taktih pozabi, kaj mora igrati! Igra kar nekaj in računa name, da bom rešil zadevo. In kaj naj jaz? Ne poznam melodije, akordov ne poznam nič, njegov vokal pa momlja nekaj brez melodije. Katastrofa, najraje bi se pogreznil v zemljo, spremljam to njegovo blodnjo in normalno blodim tudi jaz. Končava komad. Ljudje začudeno gledajo, od same sramote utapljam pogled v tla, Pero pa glumi, kot da je to nek abstrakten del nastopa, da tako mora biti in da je vse OK! Svaka čast, si mislim cinično, to zmoreš samo ti, panker stari!
Na polovici koncerta pa začne Pero iz rokava stresat te njegove nepozabne hite, ki sva jih odigrala, kot se spodobi. Tudi publika se ogreje in začne sodelovati. Zadnja dva komada je Pero itak samo pel in šibal od mize do mize in dvigoval folk. Možje na stolih, ženske na mizah, skačejo in se derejo, bandiera rossa, bandiera rossa, spremljajo Lovšina, ki nori po celi restavraciji in v nedogled ponavlja refren. Jaz pa HRLA-HRLA, žgem in mlatim po kitari, itak se me ne sliši od enormnega dretja.
Koncert je fenomenalen žur, Pero izpade totalen car, ženske mu nosijo cvetje, moški čestitajo, lastnik je presrečen, vse je OK! Meni pa še dandanes ni jasno, ali je to bila genijalnost izkušenega mačka ali pa nonšalantnost starega pankerja?
Objavljeno v Torek, 5. December, 2006 ob 13:52 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
5. December 2006 ob 14:13
Gusti, s tem zapisom si me vsaj malce razvedril v danes res obupnem dezevnem Londonu. Ful dobr!
LP v LJ
P.S. Na vprasanje v zadnjem stavku, sem pa preprican da odgovor poznas! Kdo ga ne bo, ce ne ti!
5. December 2006 ob 14:55
Tole je blo res kul prebrat.
5. December 2006 ob 15:11
Pero je ipak star maček! Ti Pa tud! A boš reku, da se na lastnem koncertu nebi zvleku? Pomoje bi se!
LP Dagi
5. December 2006 ob 15:21
Ah, kako znano…
Intro v koncert… E C A GFis full pocasi (kar v death metal bandu ni navade)… In ker si sproscen in mislis, da je “pickin dim”, gre nekako takole E ammm… kva je ze… H? ne! A? ne… aja, sej res C in seveda dokler se ti spomnis pridejo vsi ostali ze do A
sam je se zmeri zabavno… Komaj cakam spil 16.
5. December 2006 ob 16:13
Mogoče pa genialnost starega pankerja…
5. December 2006 ob 17:06
Ja res je, tut ko gre vse strmo navzdol, Pero obrne stvar v svojo korist in na koncu vedno zmaga. Kdor zna, pač zna!
5. December 2006 ob 19:07
To sem že napisal nekje med komentarji, pa lahko še enkrat. Tisti koncerti, ko ste bili še predskupina Perotu, so bili nepozabni. Mi pa še mulci v prvih vrstah ….podrti, kot najbolj poceni kitajske kurbe:)
(v bistvu ne vem kako zgledajo poceni kitajske kurbe:))
Pero je pa itak car. Skoraj vsako leto ima koncert v rožni in trdi, da vsakič eno študentko podere. Care:)
5. December 2006 ob 21:07
Saj ti boš tudi, to so zgolj izkušnje starega punkerja. Punk je taka muzika, da težko fušaš. Ker če bi, bil bil to tehno al neki tacga.
Pa ni šimfanje. Imam eno CD-vizitko z Greva punca v južne kraje – čista fantastika (Video studio Zmajček). Zanimivo, da mi je enako všeč kot Ljubljana je bulana.
Ampak na linijo pa vseeno pazi bolj kot … ups, da ne prepovejo še te objave. Perota sem vedno gledal z razdalje, enkrat samkrat sem ga videl od blizu, ko so mu popravljali pancerje v Dravljah. Ima neko karmo al kar pač že.
5. December 2006 ob 21:27
He he
Tudi sam sem imel priloznost igrat z rojakom Kodeljevcanom in prov vem kakšni so občutki. Blo me je nadvse strah, kdaj Pero zacne pet kaksno terco ali se kaj pravi liniji bolj oddaljenega. Tudi ko sem kdaj videl na odru fante takratne zasedbe (Bekcic, Uros & Co.), kako cakajo v nizkem startu pred majki, da se zacnejo osnovno linijo dret, mi je kar hladno steklo po hrbtu. Ampak at the end of the day, vse skupi niti slucajno ni blo vazno. Pero je ljudi spravljal v sfere, ko bi verjetno se na TV-dnevnik poskakovali. Neverjetno. Svaka cast. Pero + r’n'r – gre za enostavno neki vec.
U.
5. December 2006 ob 23:14
lepo napisano!
6. December 2006 ob 02:45
sem bil pa enkrat na lovšinovem – mini – koncertu (no, ja) tam blizu banke skb (to je bilo v času makedonske zasedbe, mislim, da se ji je reklo MIZAR – se je kdo spomni?), ko je eden od njegovih kitaristov s polnim šusom – direktno s škornjem – pijanega oboževalca z “odra spravljal”. si bil že takrat zraven gušti? (se pa ne spomnim, katerega leta je bilo, žal)
6. December 2006 ob 09:49
Ne tega se ne spomnim, me najbrž ni blo zdravn
6. December 2006 ob 11:25
Sicer ne pase semkaj, pa tudi Gusti to najbrz ze ve. Vsi, ki to prebirajo, pa najbrz ne:
http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20061205_3085464.php
Ocitno se ta svet vrti v drugo smer, kot kaze zdrav razum…
6. December 2006 ob 14:38
Ti Gušti – sej ne vem, če je to stara stvar al ne, je pa zanimiva:
“S Siolovega spletnega mesta je bil prvič v Sloveniji s sodno odredbo odstranjen spletni dnevniški zapis oziroma blog.
Njegov avtor, glasbenik Miha Guštin, je v njem navedel podatke o novinarki in pisateljici Ani Jud. Ta je presodila, da gre za poseg v njeno zasebnost ter za blatenje imena in časti. Ljubljansko okrožno sodišče se je z njo strinjalo in Siolu odredilo odstranitev bloga s spletne strani ali pa plačilo do 50 milijonov SIT globe. Sodišče je zapisalo tudi, da gre v omenjenem primeru za zlorabo svobode izražanja, je za MMC povedala Ana Jud.
Siol o pritožbi še razmišlja.”
Kak komentar?
9. December 2006 ob 14:05
Pero je car, tvoj in Polonin zadnji album je pa fantastičen!
10. December 2006 ob 08:27
Zelo zabaven “prispevek”. Me je sprostil na to deževno jebeno jutro tu na obali. Ampak, z vsem spoštovanjem, meni Pero ni car niti pod razno. Total brez..jej….glasu al posluha?? To vedno mešam.(((( Pa ne zamerit. Komadi total butasti, sedanji seveda. Car mi je bil davna 80. leta, ko smo se drli 8. dan kot zmešani, zdaj pa..neki vegetira na sceni…uspe mu pa ne dosti. Res, z vsem spoštovanjem. Tebi pa kapo dol. Itak.
10. December 2006 ob 17:00
Super post, ki mi je popestril popoldan.