Trinajsti oblogar

No pa je končno zapadel, ta težko pričakovani sneg. Saj ga ni veliko, je pa! Nisem ravno navdušen nad snegom v Ljubljani, saj po parih urah postane siv, brozgast in nadležen, mi pa definitivno vzbudi željo po zimskih radostih, smučanju …

Včeraj sem se peljal na Obalo dat nekaj intervjujev. V petek, 26. januarja imamo namreč nastop v Shoto klubu v Izoli. Vedno sem vesel in poln pričakovanj, ko pridemo nastopat na Obalo. Vem, da imamo lepo število fanov in oboževalcev.

Danes je 16. januar in moj prvi sin Kris ima 7 let. Saj vem, da marsikomu to čisto nič ne pomeni, meni pa vselej.

Imam frenda, ki ga kličemo Čiko. Spoznal sem ga pred kakimi štirimi leti v Novem Mestu, ko smo hodili v studio Borsan snemat nove komade ali pa obiskovat band Dan D ali Siddharto, ko so snemali material za prejšnje albume.

Morda se bo nekomu zdelo čudno, ampak na internet sem priklopljen šele pol leta, ko sem začel pisati bloge, na kar me je naščuval Marko Crnkovič. Bil sem popolnoma srečen brez tega virtualnega sveta, ampak zdela se mi je fajn ponudba. Zato sem si pač moral napedenat računalnik, dostop in vse, kar paše zraven, da postaneš del globalne druščine.

Redno spremljam dogodke po Ljubljani. Seveda ne morem mimo nekaterih opazk, da se je za novoletne praznike Prešernov trg spremenil v Hrvaški trg. Krešejo se mnenja, da so zopet prišli hrvaški glasbeniki in pobrali jagodo na vrhu torte, slovenski pa le tu in tam kakšno kost.