Trinajsti oblogar

Prišel je čas karnevala: letim v mesto Salvador, dve uri severno od Ria. Karneval v Salvadorju je znan po tem, da ga obiskujejo predvsem Brazilci sami.

Prihajajo iz cele države, predvsem pa z juga — São Paula, Ria, Florianopolisa. Bahia je prežeta z afriško kulturo in je najbolj črno obarvana brazilska država. Glavno mesto Salvador je bilo v zgodovini glavno pristanišče za uvoz sužnjev iz Afrike. V eni od cerkva v starem mestnem jedru (Palorinho) je črna celo Marija in tudi angeli so črni, kar je posledica pokristjanjevanja poganskih ljudstev iz Afrike. Tu ne vlada samba, ampak fhoro.

Prebivam v Barri, ki je del mesta, kjer se dogaja karneval. V Barri karneval imenujejo trio electrico: kamion z odrom za pevce, bend in plesalke — pod odrom pa ozvočenje, izgleda ogromno. Kamion se počasi premika, okoli pa folk, ki ga spremlja. Vsemu skupaj se reče bloco. Bolj znan in boljši ko je bend na triu, toliko več folka, ki skače, pleše, poje in nori v blocotu. En bloco traja pet ur, saj se premika počasi ob glavni obalni ulici, ki ima kake tri do štiri kilometre. Vsakih 25 minut štarta nov bloco, tako da se valijo množice plešočih ljudi od štirih popoldan do štirih, petih zjutraj. Na pločniku okoli blocota pa nešteto drugih, ki samo spremljajo mimoidoče blocote, ploska, pleše, uživa. In tako pet dni! Crazy!

Vse skupaj poteka pod budnim očesom vojaške policije, ki v čeladah in pancirkah in z dolgimi pendreki koraka mimo in nadzoruje množice. Salvador je znan po krajah, nasilju, prostituciji in dilerjih. Prišel sem tretji dan karnevala in bil sem totalno šokiran nad glamuroznostjo tria electrica. Bil sem tudi prijetno presenečen, ko sem opazil, da ni nalito pijanih ljudi. Ne rabijo nobenega posebnega stimulansa, da se imajo fajn. Čim zaslišijo bobne, imajo že roke v zraku, nasmeh na licih, že drobijo z boki. Tipčki so pretežno nabildani, bejbe pa lepo zalite in popolnjene. Močne noge, obvezen trebušček, polna okrogla rit in hudo spogledljive.

80% glasbe je tipa brazilski turbo folk, podkrepljen z vsemi mogočimi tolkali. To uživa največ podpore med poslušalci. Potem se pa na svojem triu nenadoma pojavi legenda brazilske glasbe Gilberto Gil. Ima izredno razkošen bloco in res hude plesalke. Njegov bloco financira država, kajti Gilberto Gil je minister za kulturo. Samo, da je raja srečna in ponosna na politiko. To je tako, kot da bi bil Vlado Kreslin v Sloveniji minister za kulturo, ker ima izredne zasluge za slovensko kulturo?! Gilberto je imel ves čas, ko je njegov trio vozil mimo mene, obešeno kitaro na ramenih, roke pa v zraku in samo blebetal, tako da vseh 30 minut nisem slišal komada. Malo spominja na Gorana Bregovića. Jebiga, starcem se več ne da.

Za Gilbertom pa edini tujec: Fat Boy Slim. Toliko mladine in lepote nisem videl svoj živi dan. Največji bloco na karnevalu, definitivno. Pozitivno nastrojeni valovijo in skačejo na močan in trd ritem Fat Boy Slima. Res pa je, da v množičnem blocotu nisem videl enega samega temnopoltega pristaša. Očitno temnopolti ljudje raje ostajajo zvesti svoji afro-brazilski tradiciji.

Ker je to zadnji dan karnevala, se tudi sam pridružim malo bolj skromnemu blocotu z reggae glasbo, da mi ni treba drobit z boki, in se zlijem z rajo.

Karnevala je konec, rad bi zapustil Salvador in se odpravil v kakšno ribiško vasico v Bahii, vendar že dva dni ogabno ščije. Moram plačat prenočišče in avionsko karto nazaj do Ria, kartica mi pa ne da več denarja na bankomatih! Maestro kartice imajo nek limit za tujino?! Kva pa zdaj?!

Iz Ilihe Grande se premaknemo v Paraty, staro kolonialno mestece, ki je bilo nekoč glavno pristanišče, zdaj pa je znano letovišče. Gremo na poroko: Miha Modic se ženi z Brazilko Fernando.

Seveda ne poznam nobenega od njiju, ampak ker sem se že prilepil Roku Kofolu za potovanje po Braziliji, sem tako imenovani nepovabljeni gost. Rok in Miha sta pred leti skupaj potovala po Braziliji. Za slednjega je bila Brazilija očitno usodna.

Poroka je bila na barki, ki je plula med obalnimi otočki in in prekrasnimi zalivi. Stregli so nam od spredaj in od zadaj, in to s sveže olupljenimi eksotičnimi sadeži, osvežujočimi koktejli, slastnimi sendviči, pečenimi ribami…. Seveda pa ni manjkala niti živa glasba.

Model na sliki (Juliano) je nežno prebiral strune in prepeval brazilske standarde. Takoj sva postala frenda. Poklonil sem mu cede, nakar se je čisto raznežil: oh my frend, oh my brother, se trepljava po ramenih po nekaj kajpirinjah. Brazilcem je reggae del kulture — in že je pel Redemption Song od Boba Marleya. Komad govori o podjarmljenem ljudstvu, ki se hoče rešit okovov bogatih, mi se pa v istem trenutku lagodno pustimo streči temnopoltim kelnerjm, ki se nam skorajda klanjajo. No, včasih res pride do kontradiktornosti.

Moram priznat, da je bila to najbolj lagodna poroka v mojem življenju. Nič ti ni bilo treba, samo če si hotel. Na fotkah nekaj utrinkov s poroke: zalivčki, v katerih smo se kopali, Juliano na kitari in seveda mladoporočenca Miha in Fernanda. Pa še enkrat sori obema, da sem uletel kot padalec. Bilo je de best!

Pere nas dež, ko se v leseni barki peljemo proti otoku Iliha Grande. Morje je izredno mirno, čeprav lije kot iz škafa. V daljavi se v nizko spuščenih oblakih vidijo bledi obrisi otoka. Ko se mu približamo, vidim razmetane vrhove, poraščene z gosto džunglo, ki sega vse do morja. Pristanemo.

Pred sabo zagledam majhno pisano vasico, obkroženo z vrhovi, med katerimi je najbolj karizmatičen Pico do Papagaio (ki spominja na glavo papagaja, 982 m). Vse skupaj spominja na gusarski otok. Sedemo v prvo gostilnico, ker smo že posteno lačni. Rok medtem najde pousado, kjer bomo spali. Upamo, da bo jutri sonce. Otok ni bil dostopen za turiste, ker je bil na njem zapor vse do leta 1994, ko so ga zaprli.

Naslednje jutro sonce res prijetno kuka izza kopastih oblakov. Z barčico nas peljejo okrog polotoka do majhne peščene plaze, dno čolna se mehko zarije v mivko. Poskačemo na plažo, še 15 minut hoje čez hrib po blatni poti, mimo bambusovih dreves, in pred nami se razprostre 3 km dolga plaža, ki spada med pet najlepših v Braziliji. Bela mivka škripa pod nogami kot sneg v pancerjih, valovi so ogromni in opozarjajo, kako mogočen je Atlantski ocean. Turistov je nekaj, vendar se porazgubijo po velikanski plaži. Vržemo se v senco dreves, kajti sonce je pričelo žgati. Mečemo se v valove in igramo frizbi na razbeljenem pesku.

Naslednji dan se odločimo, da gremo pogledat zapuščene zapore. 7 km hoje čez hrib po kolovozni poti, jaz, Rok, Urška in Augusto — Italijan, ki smo ga spoznali v São Paulu in se nam je pridružil. Ko pridemo na vrh prelaza, se nam razgrne prečudovit razgled na vasico in na naš zaliv. Spustimo se na drugo stran, okrog nas džungla, glasovi opic, papagajev, ves čas nas spremlja žuborenje potočkov. Iliha Grande ima veliko izvirov sladke vode. Končno pridemo do zapuščenih zaporov. Še vedno jih stražijo policaji. Čudno, pojma nimam zakaj? Pridemo do plaže, na katero z leve in desne priteka sladka voda. Ostanemo par ur pa zopet peš nazaj v vas. V pousadi nam Don Berto (lastnik) skuha odlično mocheko in nam postreže z capirinho, seveda nismo ostali le pri eni.

Slovenci ne bi bili Slovenci, če si naslednji dan ne bi izbrali najvisji vrh otoka: Pico do Papagaio. Tokrat nas pot ni vodila po kolovozu, ampak po ozki stezici skozi džunglo. Ful nas je strah, otok je poln strupenih kač. Rinemo se skozi grmovje, veje nas bičajo po kolenih in ramenih, skačemo čez potočke, spodrsava nam na koreninah. Po dveh urah in pol pa le zagledamo vrh, ki spominja na glavo papagaja. Vidi se cel otok in del kontinentalne Brazilije. Ful sem vesel, da nisem v teh treh dneh samo ležal na plaži, ampak sem poskušal ujeti čim več utrinkov na zame najbolj eksotičnega otoku do sedaj.

São Paulo je neznansko veliko mesto. Hiše stojijo tako, kot bi vrgel kocke: velikanski ozki nebotičniki in raztreščene ulice, ki se spuščajo in dvigajo kot v San Franciscu. Utrip dvajsetmiljonskega mesta me dela malo nervoznega. São Paulo je mesto velikanskih razlik — od fensijade do totalne revščine. Policajev je ogromno na vsakem vogalu. Živim v zelo varnem predelu in se vsak večer družim z ljudmi, ki imajo. V revne četrti si ne upam, niti mi ne priporočajo. Kljub temu, da je v São Paulu glavna scena v Braziliji, ne bi živel tu. Jutri se odpravim tja, kjer so palme.

Tako kot sem že napisal, čas je za Brazilijo! Čez 20 ur bom na avionu pa fiju v São Paulo. Kaj me čaka, nimam pojma, imam pa polno glavo informacij od ljudi, ki so že bili. Po planu naj bi obiskal São Paulo, otok Ilia Grande, star obmorski kraj Paraty, potem Trinidage, kjer bo poroka na plaži, Salvador da Bahía na karneval,v Rio na fuzbal, Florianopolis, kjer so pobegli nacisti in so hiše kot v Münchnu in iz Buenos Airesa nazaj v LJ.

Pred nekaj dnevi pokliče Matjaž Ambrožič Ambro in me vpraša, ali lahko za oddajo Studio City povem par besed o novem zakonu o slovenski glasbi.

Malo z zamudo, pa vendar se oglašam po lepem, uspešnem in napornem vikendu. Moram priznat, da že lep čas, odkar se ukvarjam z glasbo, nisem imel tako delavnega januarja kot letos. Januar naj bi bil za glasbenike mrtev mesec, ampak se je tokrat izkazalo, da ni zmeraj tako.