Pošteno mi gre že na Q, ko me v intervjujih novinarji (ali bolje rečeno speakerji) sprašujejo, kako pa zgleda vajin nastop? Enostavno mislijo, da Polona stoji pred mikrofonom, jaz pa s kitaro poskakujem okrog nje. Seveda na playback! In če takšno stvar vpraša speaker na radiu, kaj si potem misli šele raja, ki glasbeno dogajanje spremlja še bolj pasivno?
Beri naprej »
No, pa ga imamo: prišel je Big Brother! Nekaj, o čemer se potem ljudje med sabo pogovarjajo, delijo mnenja, predvidevajo, ugibajo, pozorno spremljajo, celo sami sodelujejo, ustvarjajo se nasprotni tabori, ljudje se naslajajo in na žalost tudi identificirajo.
Beri naprej »
Zdaj sem doma in celo stvar gledam nazaj, še zmeraj poln vtisov. Malo nostalgično — čeprav srečen, da sem doma — razmišljam o deželi, ki mi je od nekdaj bila nekakšna zibelka Peter Panovih pobegov in neskončnih sanj.
Beri naprej »
Pot me iz Salvadorja vodi v Sao Paulo, kjer se zopet srečam s Kofotom. Še isti trenutek z avtobusom odrineva v državico Paraná, zvezno državico na jugu Brazilije. Od glavnega mesta Curitiba do morja sem doživel najlepšo vožnjo z vlakom skozi deževni gozd mimo veličastnih vrhov, prepadov ob bregovih, poraščenih z lianami in tropskimi drevesi. Vse je neizmerno zeleno. Sama proga je zelo stara, vlak škripa in piska na vsakem ovinku. Železni mostovi ne dajejo največjega občutka varnosti. Vročina in vlaga pritiskata na vso moč.
Ustaviva se v mestecu Morettes, kjer se je čas ustavil vsaj sto let nazaj. Tu ljudje niso več temnopolti. Prevladujejo belci. Obrazi so vedno bolj evropski. Na to področje je po II. svetovni vojni prišlo ogromno Nemcev. Tudi sam utrip življenja je bolj evropski. Ustavila sva se zato, da bi se z zračnicami od tovornjakov (boia) spustila po reki. “To mora bit ziher fajn!”
Sam spust naju je presenetil, saj sva mislisla, da je stvar zelo turistična. A izpadlo je kar divje, rahlo adrenalinsko. Bil sem vesel, da je bilo tako. Naslednji dan pa naprej, na prelepi otok Ilha do Mel, poln peščenih plaž in ogromnih zalivov. Vas je skrita med drevesi, potke iz bele mivke pa med seboj povezujejo hišice, restavracije in plaže. Vsi tisti, ki hočete pousado par metrov od morja v zavetju dreves — to je pravi prostor! Prišla sva par dni po karnevalu in imela otok skoraj samo zase. Družbo nama je delalo nekaj Izraelcev in domačinov. No, pozabil sem milijarde komarjev, ki so izredno nadležni.
V drzavi Paraná sem občutil, kaj vse lahko dobiš za res malo denarja. Tu je Brazilija zares poceni. Neverjetno. Zdaj se poslavljam od Brazilije, še par dni Buenos Airesa pa fiju domov. Močno pogrešam Chantal, Krisa in Maksa.
Se vidimo.
