Oli
Sreda, 10. oktober 2007Vrnil sem se iz Beograda, kjer sem bil na koncertu Muse. Bilo je po pričakovanjih. V ogromni Areni za dvajset tisoč ljudi jih je bilo okoli tri tisoč, zato je izgledalo res bogo. Ampak Muse so nastopili tako, kot da igrajo pred polno dvorano — skratka super, hudo, fenomenalno! Včeraj so bili v Zagrebu. Po mojem tudi tam niso razočarali.
Ko smo Pero, Katarina in jaz prišli v Beograd, nas je Marko, frend iz BG, peljal na drink v kafič Centrala, kjer preživi večino prostega časa. Stopimo noter. Napol poln lokal je izžareval prijetno toplino. Tudi gostje so sovpadali s podobo lokala. Takoj pa mi je padel v oči model ob šanku, z vinsko rdečimi usnjenimi hlačami, zavezano ruto na glavi in očali. Z celim telesom je sogovorniku za šankom nekaj vneto razlagal in krilil z rokami. Videlo se je, da pivo v njegovi roki ni prvo.
Sedemo za prazno mizo, naročimo pijačo in se veselimo koncerta. Marko vpraša: ali veste, kdo je model za šankom? Nimamo pojma. Marko ga pokliče: Oli, pridi malo sem, da ti predstavim prijatelje iz Slovenije. On v momentu pride do naše mize, iztegne roko in reče: Oliver Mandić, drago mi je!
