Ko smo Pero, Katarina in jaz prišli v Beograd, nas je Marko, frend iz BG, peljal na drink v kafič Centrala, kjer preživi večino prostega časa. Stopimo noter. Napol poln lokal je izžareval prijetno toplino. Tudi gostje so sovpadali s podobo lokala. Takoj pa mi je padel v oči model ob šanku, z vinsko rdečimi usnjenimi hlačami, zavezano ruto na glavi in očali. Z celim telesom je sogovorniku za šankom nekaj vneto razlagal in krilil z rokami. Videlo se je, da pivo v njegovi roki ni prvo.

Sedemo za prazno mizo, naročimo pijačo in se veselimo koncerta. Marko vpraša: ali veste, kdo je model za šankom? Nimamo pojma. Marko ga pokliče: Oli, pridi malo sem, da ti predstavim prijatelje iz Slovenije. On v momentu pride do naše mize, iztegne roko in reče: Oliver Mandić, drago mi je!

Kva, Oliver Mandič?! Legenda, ki je v osemdesetih oral ledino moderne urbane glasbe in ustvaril nekaj nepozabnih hitov?! Takoj mu naklonimo spoštovanje, Marko pa njemu razloži, da smo tudi mi glasbeniki in da smo dandanes nekako novi val, kot je bil on nekoč.

Potem se model ni več ustavil. Pa kje imate cede, jaz sem že star in ne ustvarjam, ampak imam tono prijateljev, zato na račun stare slave še lahko izkoriščam veze in poznanstva, lahko vam pomagam, dajmo zopet naredit klimo kot takrat, jao, spomnim se Maribora, Ljubljane … Enkrat sem pripeljal cisterno piva! To je bila žurka! A res nimate nič s sabo? To moram slišat!

Krilil je z rokami in razburjeno razlagal, da je treba nekaj narediti, ker to ni nič! Ne morem verjet, pravi, da srbska narodna pevačica napolni halo Tivoli! To so v mojih časih poslušali samo Bosanci pa četniki! A zdaj pa že Slovenci to poslušajo? Jao, jao, nekaj je treba naredit! Zabiča Markotu, naj mu dostavi naš cede, nam še enkrat stisne roko, še enkrat ponovi, da je treba nekaj naredit, zmajuje z glavo, jao, jao, in gre nazaj k frendu za šank.

Bili smo kar malo šokirani nad tem izbruhom besed. Marko nam je kasneje povedal, da je Oli imel mračno preteklost. Družil se je z Arkanom in bil njegov prijatelj, nakar je totalno obrnil zgodbo. Zdaj je njegov moto ljubezen, prijateljstvo, glasba, klic razuma …

Po koncertu smo se vrnili v kafič še na eno pivo. Oli pa še vedno za šankom. V isti pozi sogovornikom nekaj razburjeno razlaga in krili z rokami.

Potem pa so v pritličju naše hiše odprli kafič, tiste vrste kafič, iz katerega se že ob desetih zjutraj ven razlegajo zvoki Miša Kovača, Novih Fosilov, Cece, po možnosti remixi. Klientela, ki tja zahaja in cel dan poseda, so predvsem fantje in dekleta, ki še vedno hočejo izgledat sedemnajst, osemnajst, čeprav jih imajo že krepko čez štirideset. Svetleči prameni in kričeča šminka pri bejbikah, tipčki pa nosijo Lacoste polo majčke. V glavnem, vse z blagim pridihom TV Pinka. Za mizami na pločniku se zavzeto menijo in si solijo pamet, zavoženi in nezavoženi nogometni strokovnjaki, odpisani trenerji, menedžerji in passé igralci, zraven pa se svetijo njihovi novi avtomobili.

Po tretji uri počasi prikapljajo še v bližini zaposleni kravatarji, v petkah in s pravkar navitimi lasmi prištorkljajo navidez mlada dekleta. Glasba vedno bolj suva, smeh in občasno kreganje se razlega po ulici, vse se počasi utaplja v alkoholu nikoli izživete Dalmacije iz sedemdesetih in osemdesetih.

Tako iz dneva v dan, iz leta v leto, že okoli petnajst let kraljujejo enaki obrazi navideznih pomembnežev, privatnikov, uličnih poslovnežev, ki ob enajstih dopoldan ob Mišu Kovaču pijejo že tretje pivo.

Moram priznati, da se po tako dolgi simbiozi že prav lepo pozdravljamo.

Danes pa me je mojster, ki mi je menjal okna, prosil, če grem dol in prosim lastnika novega BMW-ja, da odmakne avto, da ne bi slučajno nanj kaj padlo in bi prišlo do neljubega dogodka. Spustim se do pločnika in sprašujem ljudi, čigav avto je to, nakar me izza sosednje mize pokliče prijazen gospod, redni gost lokala, in me vpraša:

Gušti, a bi vidva s Polono za moj rojstni dan prišla zapet par komadov, povabil bi mojih dvajset prijateljev, vidva pa bi nekaj zapela! Koliko bi to prišlo, me najbolj resno vpraša? Uf, to pa je ponudba! On pa še vedno z zanimanjem strmi vame in čaka odgovor. Hja, se praskam za ušesom in ne vem, kako sploh odgovoriti na takšno vprašanje: so izpolnjeni vsi pogoji, se pravi oder za bend, ozvočenje, luči, hja, to je kar logistični zalogaj, mu pravim, to bi z bandom prišlo okoli […] evrov. Prijazni gospod je izbuljil oči kot tiger in mu očitno ni bilo jasno, ali sem sploh razumel, kaj hoče.

O, razumel sem, razumel, samo za tako stvar raje pokličite Rebeko ali Piko Božič. To so punce za takšne priložnosti! Pridejo s CD-jem, lepo našminkane, s štrumpantli, se postavijo v kot, odglumijo vokal in poberejo keš. Mislim, da boste vi najbolj srečni, vaši prijatelji pa bodo imeli več od tega!

Pa vseeno hvala za ponudbo!

Vem pa za koncert, ki ga definitivno ne bom zamudil! Muse so band, ki ga nočem zamuditi.

Če sem iskren, dolgo sploh nisem vedel za ta band, ker sem v zadnjih nekaj letih postal do glasbe nekako indiferenten, nezainteresiran. Povsod samo bombardirajo z novimi izdelki, tujimi in domačimi. Glasbe je na tone, duše v njej pa vedno manj. Ena sama praznina! Prav vsak ima svoj band, CD, video. Kako naj v poplavi vsega tega ločim zrno od plevela? No, taki bandi, kot so Muse, na srečo prej ali slej pridejo in te zadenejo z repom, če že ne s kljunom.

Muse imajo koncert 7. oktobra v Beogradu, 9. pa v Zagrebu. S Perotom, ki igra kitaro pri GP, se zmeniva, da greva v Beograd. Beograd je pač Beograd. Tja ne greš samo na koncert, ampak na dogodek. Pokličem Markota, frenda iz Beograda, da prihajamo. Super, pravi Marko, meni so Muse tudi čisti zakon, nisem pa ravno prepričan za koncert. Tu v Srbiji pozna Muse le peščica ljudi, zato dvomim, da se bo koncert sploh zgodil. Če pa že, bo malo folka!

S Perotom komaj verjameva: Muse, ki so v Evropi postali pravi stadionski band, bojo pa ja napolnili dvorano Pionir v Beogradu? Marko je še vedno skeptičen, ampak po drugi strani vesel, da pridemo.

No, jaz sem skoraj prepričan, da koncert Muse v Beogradu bo, neglede na to, koliko ljudi bo. Tudi na njihovi spletni strani nič ne piše, da bi karkoli odpadlo. Res se že ful veslim koncerta in samega dogodka. Od nekdaj sem velik fan angleškega melosa in scene nasploh. Muse so definitivno eni njenih glavnih glasnikov.

Moram priznati, da ni lahko šest ur držati štimung samo z slovensko glasbo. Hitro je zmanjkalo materiala, zato sem vrtel glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih pa vse do novodobnih slovenskih bandov. Marsikoga sem spodil iz kluba, druge do solz nasmejal, mnogi pa so me presenečeni spraševali, od kod si pa to privlekel? Na primer Halo, Nataša od skupine Prah, Od dela se umira od Basistov …

Vrnimo se k Sandiju. Po nekaj letih je skratka spet pokliče in pravi, Gušti, moja punca dela za agencijo, pripravljajo modno revijo, pa bi radi izključno slovensko glasbo. Spomnil sem se nate in ji dal tvojo telefonsko, a te lahko pokliče? Vsekakor! Res, čez dve minuti pokliče Brigita. Ti je že Sandi omenil. kajne? Poglej, organiziramo modno revijo. na kateri se bo predstavljalo več slovenskih konfekcijskih znamk in posameznih oblikovalcev. Revija bo ob Ljubljanici, od Mačka čez Šuštarski most, zato bi radi slovensko glasbo, predvsem stare popevke, podkrepljene z modernim beatom. Ti ziher imaš vse te komade, a ne?

Hmm, komade že imam, ampak ne podkrepljene z modernim beatom! Če že, imam originale. Za takšno stvar nisem pravi naslov, potem raje pokliči Deejay Svizca ali Silvana, onadva imata vse te komade na beat. Ampak a si res želiš to? Meni ni dobro nalepit na dober komad, v bistvu zimzelen, udrihajoč beat, ki konstantno suva, ubije dramatiko, groove in popolnoma znivelira komad. To res ne paše, ne glasbi niti samemu dogodku. Strinjam se, da bi slovenski zimzelenčki, Mini in Maxi, Čez Šuštarski most, Dan ljubezni izredno pasali na takšno prireditev, saj so po toliko letih pridobili neke vrste avandgardnost in bi bili dodana vrednost samemu dogodku, ampak le v originalu.

Brigita se strinja z mano, tudi ona noče poceni priokusa za dogodek, ki ga hoče sfurati dobro, kvalitetno, predvsem pa z okusom.

Dogovoriva se, da ji napišem seznam komadov, ki bi jih vrtel, da jih pregleda in potrdi, ker rabijo približno petdeset minut programa z pavzami. Jaz se bom potrudil, vi pa pridite 22. septembra ob 20. na ogled in se pustite presenetiti.

Na takšnem koncertu še nisem bil, zato me obliva kurja polt: Ennio Morricone z rimskimi simfoniki na Trgu sv. Marka. Mislim, da je vsem jasno: Sergio Leone, ciklus špageti vesternov, in še nekatere najlepše, najbolj nepozabne melodije, napisane za filme ever! Vsaj zame. Ko sem v mladosti izvedel, da je vse skomponiral Italijan, me je vrglo na rit. Tako netipično italijanske, pa tako pisano in pristno pričarajo Divji zahod, da skoraj ne rabiš slike, da vidiš okolico.

Pogledam na uro, imamo še dobre dve uri do začetka. Z Pier Paolom, frendom iz Gorice, narediva krog po Benetkah. Umazane leteče podgane blag smrad iz kanalov nekako sovpadajo z nocojšnjim glasbenim dogodkom. Samo še kakšni skulirani zajebanci, recimo Clint Eastwood, Charles Bronson se manjkajo na vogalih, pa bi se počutil kot v filmu. Spijeva pivo, potem pa je že čas!

Na žalost vam ne morem pričarati feelinga, ko zagrmi sto pevcev in ureže cel simfonični orkester. To enostavno neverjetno vžge!

Na koncu so nas po ozvočenju opozorili, naj ne zapuščamo prizorišča skozi mesto, ampak naj gremo do obale in vzamemo vaporetto, ker je začela voda prestopati kanale! Res enkraten epilog: Benetke so klonile pod težo velikana Morriconeja!

Gušti, pravi slavljenec Žare, ti si pa najbolj dolgočasna medijska oseba! Malo me šokira, zardim. Zakaj pa, me zanima? A je bil kakšen beden intervju z mano? Vem, da me pogosto snamejo kar po telefonu, drugič na kakšni otvoritvi, in potem hočejo, da odgovarjam na vprašanja tipa kje ste letovali, kako premagujete vročino, imate radi sladoled … Res bedna vprašanja.

Nič od tega, pravi Žare, ampak kadarkoli odprem kakšen rumen časopis, vidim tvojo sliko, posneto nekje v mestu, ne da bi ti sam vedel, spodaj pa eni in isti zlajnani komentarji: Gušti v mestu z družino, srečali smo Guštija z ženo Chantal in družino, Gušti na sprehodu z družino, Gušti super očka, Gušti je na kolesu nevaren, vozi brez rok …

Ja, vem, Žare, potožim, pa kaj naj zdaj? Živim skoraj v centru, normalno je, da grem ven na kavo, na trg, na vaje, letim na sestanek … Delam vse, kar delajo tudi drugi.

Očitno je medijski svet tako prazen in brez idej, da filajo strani s starimi, nezanimivimi fotkami in prav debilnimi komentarji. Ampak jaz se bom še vedno vozil z biciklom po mestu brez rok!

Pred poletjem smo komad posneli v srbskem jeziku, ki ga poje kar Branko Djurić Đuro. Vse OK, vse posneto in še enkrat zmiksano. Nakar me pred tednom dni kliče Matjaž, glavni producent Klinike in pravi: “Gušti, naročnike v Srbiji močno moti harmonika v songu, a jo je mogoče nadomestiti s kakšnim drugim inštrumentom?” Hm, seveda se da, zakaj pa ne, ampak zakaj jih pa moti harmonika?

Kliniko je kupila Televizija B92. Včasih so bili alternativni medij, zdaj so se pa spustili tudi v mainstream, ampak nočejo imeti nič, ampak totalno nič s Pink sceno in njihovo tako imenovano šabansko harmoniko, pravi Matjaž. Ta je pa lepa! Ampak kar si naročnik zaželi, to naročnik dobi.

Tukaj sta posnetka obeh verzij: srbsko poje Đuro, slovensko pa Buda (Elvis Jackson). Harmoniko v slovenski in klavir v srbski verziji pa je odigral Drago Ivanuša.

Slovenska verzija:

http://gusti.blog.siol.net/files/2007/08/malisvet_slo.mp3

Srbska verzija:

http://gusti.blog.siol.net/files/2007/08/malejsvet_srb.mp3

Žare, ki se je pred kratkim vrnil iz Nemčije, kjer je produciral nek nemški punk band, govori, da imajo v Nemčiji kompletno štalo. Nemški bandi, skoraj noben ne uporablja več nemščine. Vsi delajo tekste v angleščini, s tega stališča jim ministrstvo za kulturo ne donira niti enega evra za njihove projekte, ker jih imajo za tuje bande. Po podatkih, ki jih je prinesel Žare, se na nemških radijih vrti le 4 procente nemške glasbe, ker masa bandov prepeva v angleščini in tudi tu so tretirani kot tuji bandi.

Torej nova generacije Nemcev misli, da je prepevanje v materinem jeziku bedno, ali pa je želja po uspehu zunaj meja toliko premočna, da jim na pamet ne pride pisanje in prepevanje v Nemščini.

No, pa saj v Sloveniji ni dosti drugače, masa novodobnih bandov izključno uporablja le angleščino iz istih razlogov. Slovenščina je bedna, ni spevna, ne da se gruvat na slovenske besede in sploh pa ne boš nikoli uspel v tujini, če boš uporabljal slovenščino! S tem se deloma strinjam, saj sam občutim, kako je če imaš poslušalstvo le v Sloveniji. Samo tu si jaz ne morem dosti pomagati, moja izraznost in prepričljivost je v slovenščini mnogo močnejša kot naprimer v angleščini ali pa hrvaščini.

Mogoče bi pa le kdaj nastopal v tujini, če bi uporabljal tuj jezik? Ali pa bi izpadel samo smešen? Tema, s katero si belim glavo že nekaj časa, pa nanjo še nisem našel pravega odgovora. Tudi za naš najboljši izvozni glasbeni artikel Laibach, mnogokrat podprt s strani države, nisem prepričan, ali so kdaj uporabili slovensko besedo v tekstih, pa čeprav je njihova ideologija borba proti totalitarizmu in globalizaciji.

Vsak ima pač svoje sanje in vizijo. V svojem ali tujem jeziku?

Naj povem še to. Bili smo na morju z družino na Cresu, pod nami v apartmaju pa je bila družina z Reke. Imeli so enako starega mulca kot naš Kris po imenu Toni. Kris in Toni sta bila nerazdružljiva prijatelja vseh štirinajst dni dopusta, pogovarjala pa sta se izključno v angleščini?!

Valjam se po kavču, pogled mi nemo striže skozi odprt balkon v prijetno in tiho dopoldansko sivino. Škrebljanje dežja dreza v meni znan nemir, nemir ki prebuja v meni željo po tem, da vzamem v roke kitaro in primem C mol, potegnem po strunah in pustim da samo zveni in zveni. Morbiden, patetičen pridih dneva vzbuja v meni neko pozitivo, ko počasi začutim, da lahko potegnem iz sebe nekaj kar me žene in še ne vem kaj?!

Vem, da je čas, da končno začnem spet ustvarjati in taki momenti kot so danes so kot nalašč. Potegnem čez strune zopet isti C mol in čutim da ga imam, vsaj začetek, zdaj ne smem prenehati, da mi ne uide in se leno ne prepustim dnevu da me povozi in ga rutinirano končam, nekje s frendi na pivu.

Ne, danes bom speljal začetno linijo, melodijo in upam da me bo držala še naslednji dan, kajti če mi jutri ne bo všeč je vse zaman. Zapadem v neko ciklanje akordov in grem si počasi na živce, kaj naj sploh še povem, kar že nisem in ali ni že davno vse povedano in izpeto! Nenehno ustvarjalno bojevanje samim s seboj, ali me bo ideja držala in gnala še lep čas in bom ponosen na svoje početje, ali pa bom enostavno pustil da me razvodeni in bom samo še nalagal začetno nejavoljo in čakal na nov moment, ki pride zopet, ampak kdo ve kdaj?

Ne, danes kaplja in kaplja, nekje zadaj ga čutim. Čutim, da se želja napaja iz pravega izvira in bo le še močnejša in večja! Ja, to je to slišim kako naj bi šlo naprej in upam, da bo naslednji akord pasal na to kar mi zveni, me vodi in nosi že cel jebeni dopoldan.

Super, počutim se koristnega sebi in upam, še komu? Zunaj pa še vedno dežuje in vlada poscan dan. Danes mi ni mar za poletje, kavice na terasah, tekanje čez rožnik, dobrikanje po telefonu in kaj potrebujem iz trgovine.

Danes pada dež in naj pada, zame in za C mol.

Že drugi večer smo na sprehodu ob rivi srečali Igorja Drnovška z družino. Mogoče vam samo ime ne pove dosti, če vam pa omenim naslove komadov, Lep dan za smrt, depresija, rip in vijolice, bo kmalu marsikomu jasno, da govorim o skupini Niet in o človeku, ki je v celoti podpisan pod večino pesmi omenjene skupine.

Skupina Niet je v osemdesetih imela le ozek krog publike, bili so punk band in so pretežno le punkerji poznali njihove komade in liriko. Razpadli so leta ‘86 in se o njih skoraj ni govorilo, nakar je leta ‘90-’91 ne vem natančno zaradi sumljivega odmerka heroina podlegel njihov izredno karizmatični pevec Habič. Po tem dogodku je skupina Niet kar naenkrat prerasla dobesedno v mit za vse osnovnošolce, srednješolce in na sploh za pretežen del uporniške mladine po vsej Sloveniji. Na radijih so vrteli njihovo glasbo, na žurih se je sukal njihov CD in vsi takratni bandi so zveneli kot Nieti. Skratka potegnili so za sabo celotno takratno generacijo mularije.

Sedaj je Igor Drnovšek zaposlen kot novinar na Dnevniku in piše članke , ki nimajo dosti veze z glasbo. Od kar so Nieti razpadli, leta ‘86 se ni hotel več avtorsko udejstvovati v glasbi.

Včeraj pa ko sva na izi sedela na rivi in pila pivo, mi reče; veš, mogoče, ampak res samo mogoče bi pa spet naredil še kakšen komad!

Super, jaz nimam nič proti! Kaj pa vi?